Ana, hči, žena in zdaj mama, je premagala zelo težke izzive v življenju, vendar nikoli ni obupala. Vedno je dala vse od sebe za svoje otroke. Njen največji želja je, da bi imeli njeni otroci boljše življenje kot ona, polno priložnosti in sreče. Njena ljubezen in predanost otrokom sta gonilni sili za njeno neomajno odločnost, ki jo vodi upanje v svetlejšo prihodnost zanje.
Vendar pa je, odraščajoč v veliki družini, imela težave z iskanjem ravnotežja. Menila je, da bo poroka način, kako pobegniti pred številnimi odgovornostmi, zato jo je sprejela, ne da bi popolnoma razumela, kaj jo čaka. Leta so minevala in čeprav ji je poroka omogočila, da je ustvarila lepo družino, je Steliana spoznala, da ji v življenju še vedno nekaj manjka. Danes, z veliko odločnostjo, se je odločila vrniti v šolo. Njena želja je učiti se, rasti in postati ne le uspešna ženska, ampak tudi navdihujoča mama in pravi vzor za svojo skupnost. Njena pot je sijajen primer, da nikoli ni prepozno slediti svojim sanjam, preseči svoje meje in doseči svoje cilje.
Dalia, mlada romska deklica polna ambicij, sanja o prihodnosti, v kateri bo pomagala drugim in postala zdravnica. Kolikor sežejo spomini, je gojila to željo po učenju, rasti in gradnji drugačnega življenja. A nekega dne ji starši povedo, da je čas, da se poroči. V njihovi kulturi in skupnosti je poroka globoko zakoreninjena tradicija, pomemben mejnik v življenju. A globoko v sebi Dalia ve, da bi ta poroka pomenila konec njenih sanj o izobrazbi in svetlejši prihodnosti. Srceparajoča dilema med njenimi željami in pričakovanji njene družine.
Medalia, 16-letna romska deklica, odrašča v kulturi, kjer so zgodnje poroke običajne. Čeprav spoštuje tradicijo, je njen sanjski cilj postati medicinska sestra. Pri 14 letih so ji njeni starši napovedali, da je čas, da se pripravi na poroko. Zaslepil jo je strah; ve, da bi zavrnitev dogovorjene poroke lahko razočarala njene starše, vendar sanja o tem, da bi pomagala ljudem in nadaljevala šolanje.
Slovenija
Venesa zelo ceni čas, ki ga preživlja s svojo družino, saj ustvarjajo trajne spomine skozi skupne počitnice in izkušnje. Občuduje svojo mamo, ki ni le ljubeča podpora, ampak tudi izjemna kuharica, še posebej med praznovanji njihove romske kulture. Družinske tradicije, kot so nošenje dolgih kril in praznovanje njihove dediščine skozi glasbo in ples, so globoko cenjene. Za Veneso je biti z družino vir popolnosti in sreče. Svojo družino opisuje kot kraj ljubezni, veselja in lepih tradicij.
Mateja, 14-letna učenka, je strastna do umetnosti, kjer svojo ustvarjalnost izraža skozi risanje in slikanje. S podporo svoje učiteljice, gospe Piletič, in dodatno pomočjo DRPDNM, je samozavestna in motivirana, da doseže svoje akademske cilje. Odločena, da bo uresničila svojo sanje o vpisu na poklicno šolo, verjame, da jo vsak korak v šoli pripelje bližje svetli prihodnosti!
Lina, 14-letna učenka, najde največjo srečo v preživljanju časa s prijatelji in dragocenih trenutkih s svojo ljubljeno nečakinjo. Verjame, da je sreča skrita v majhnih stvareh, kot so glasba, narava in pogovori. S svojim nasmehom in pozitivnostjo navdihuje vse okoli sebe!
Vedno si je želela najprej imeti hčerko in šele nato sina. Ko se je rodila njena hčerka, se je njeno življenje za vedno spremenilo in začutila je preplavljajočo ljubezen. Kasneje, ko je izvedela, da je ponovno noseča in da bo rodila sina, je bila prav tako navdušena in pripravljena na izzive vzgoje dveh otrok. Katie razmišlja o tem, kako jo je materinstvo preoblikovalo in o globokem občutku izpolnjenosti, ki ga prinaša. Kljub izzivom pri prehranjevanju otrok je zadovoljna s svojim življenjem in se veseli prihodnosti kot mati dveh otrok.
Portugalska
Vanessa je imela težko otroštvo in ni imela priložnosti za izobraževanje. Zdaj, kot mati, je njena največja želja omogočiti svoji hčerki, da dobi dobro izobrazbo ter se razvija tako osebno kot strokovno. Vanessa močno verjame, da je izobrazba temelj za polno življenje in gradnjo pravične ter uravnotežene družbe.
Telma nam pripoveduje o romskih porokah, pri čemer pojasni, da imajo ženske vedno pravico zavrniti poroko in se poročiti s komer koli si izberejo. Delite tudi, da so v preteklosti poroke trajale tri dni, danes pa se praznujejo le dva ali celo en dan. Pove, da sama ne zna brati, a si želi, da bi imela njena hčerka to priložnost. Prav tako odkrije svojo sanje postati gasilka. Poudarja, da podpira svoje otroke pri vsem in izpostavi pomen izobrazbe, saj pravi, da je človek, ki ne zna brati ali pisati, v življenju nič.
Cátia je stara 38 let in je zelo spretna pri hišnih opravilih. Ko je bila mlada, si je želela naučiti brati in pisati. Danes si želi, da bi se njeni otroci učili, vendar meni, da je izobrazba deklet drugačna od izobrazbe dečkov. Všeč ji je, da se njena hčerka uči, vendar meni, da bi morala, ko bo stara 18 let, zapustiti šolo. Ne moti jo, da njen sin nadaljuje s študijem. V romski tradiciji so ženske bolj zaščitene.
Maria da Conceição ni obiskovala šole, saj izobraževanje v njenem času ni bilo obvezno. Njenim staršem ni bilo mogoče imeti stalnega doma, saj so se selili z mesta v mesto, živeli pa so le v vagonu in šotoru. Maria ni nikoli naučila brati in pisati, vendar je kot odrasla imela priložnost, da se nekoliko nauči branja. Njen edini sanje so bile imeti družino.
